Umetnost inštruiranja

Kakšni so kriteriji za dobrega inštruktorja? Verjetno so zelo odvisni tudi od posameznika, ki rabi inštrukcije. Odvisno je tudi od tega ali inštruiramo otroke ali odrasle. Same kvalitete dobrega inštruktorja pa so po mojm skupne vsem primerom.

Prva lastnost, ki bi jo izpostavila, je prilagodljivost. Dober inštruktor se mora znati prilagajati situacijam in svojim inštruirancem. Vsaka oseba je drugačna, zato ne moreš imeta samo enega pristopa za vse. Torej bi lahko rekli, da mora dober inštruktor poznati tudi nekaj psihologije.
Če je moj inštruiranec učenec osnovne šole, ki je soliden v šoli in bi rad izboljšal svojo oceno, je moj sistem dela z njim drugačen, kot če je to problematičen učenec, ki popravlja enice. Če je moja stranka mlada mamica, ki obiskuje fakulteto je to spet čisto drug primer, kot je redni študent pri 20 letih brez drugih obveznosti.

Druga lastnost je iznajdljivost. Posebno pri otrocih nam pride ta lastnost prav. Kadar poskušam motivirati moje učence, moram biti včasih kar kreativna. Posebno če imam kakega zelo hiperaktivnega učenca ali pa obratno, zelo pasivnega.  Včasih zrastejo ideje v moji glavi, včasih pa ideje najdem v različnih literaturah, na internetu ali v pogovoru s prijatelji. To niti ni važno, važno je da dosežemo uspeh. Dosti otrok v osnovni ali srednji šoli težko sedijo pri miru in zdržijo dve uri inštrukcij. Zato jih moram včasih animirati ali kako drugače pritegniti k pozornemu poslušanju in sodelovanju. Včasih se spomnim kake igrice za mlajše, včasih pomaga kak pogovor, ki je na enakovredni ravni z otrokom. Tako dobi občutek, da je odrasel in se tako počuti pomebnejši in zato raje sodeluje z mano. Včasih moram biti zelo stroga, da pridobim potrebno avtoriteto, ki je ključna za uspešno sodelovanje.

Naslednja lastnost je umetnost poslušanja. Prvo ko dobim novo stranko, se morava najprej malo spoznati, da ujameva skupni ritem, ki odgovarja obema. Torej mora dober inštruktor znati tudi prisluhniti, da ugotovi, kje tiči pravi problem in hkrati razlog za inštrukcije. To mu pomaga najti sistem, ki bo optimalno učinkovit. Ko sem še inštruirala na agenciji med faksom, sem dobila za stranko 12 letno punco, ki je imela matematiko 3. Pripeljal jo je oče, ker je bil prepričan, da bi morala njegova hči imeti boljšo oceno pri matematiki. Punca je bila zelo tiha in zadržana in se mi je šele po nekaj obiskih malo odprla.  Hitro sem ugotovila, da ji družboslovni predmeti ležijo bolje kot naraslovni in da je sama čisto zadovoljna s svojim znanjem. Sicer se je trudila, vendar nismo vsi talentirani za vse. Bila je zelo pridna, tako da sem težko verjela, da hodi na inštrukcije. Na koncu se je izkazalo, da problem ne leži v njej, ampak v njenemu očetu, ki je preveč pričakoval od nje in pri tem mislil bolj nase kot nanjo. Saj ji je  s tem pritiskom škodil. S časoma se je kar navezala name in z veseljem hodila redno k meni. Ocena se sicer ni veliko dvignila, sem ji pa mogoče malo pomagala pri samozavesti, kar je bil zame večji uspeh.

Zadnja lastnost, ki bi jo izpostavila je vztrajnost. Dostikrat je potrebno kar nekaj časa, da se dože kak premik. Ne moreš pričakovati sprememb čez noč. Potrebno je veliko dela in vztrajnosti, da se začne opaziti sprememba pri ocenah in učenju. Posebej ko gre za otroke. Včasih je potrebno tudi sprobati več sistemov, da najdeš tistega pravega za tvojo stranko. Torej vztrajnost se splača, kajti ko enkrat najdeš pravi sistem, so inštrukcije takoj lažje in zahtevajo manj energije od obeh.